Jesen (Fraxinus ssp.) spada v družino Oleaceae – oljkovke. Rastlinski sistemi navajajo pet vrst iz rodu Fraxinus. Na trgu se v večini pojavlja Fraxinus excelsior L. – veliki jesen, ki je evropska vrsta. Njegov areal obsega večji del Evrope razen srednjega in severnega dela Skandinavije, severnega dela Velike Britanije in Irske, večjega dela Iberskega polotoka, južne Italije in južne Grčije. Območje areala, ki sega izven Evrope predstavljajo severni del Male Azije, Krim in Kavkaz. Drevesa zrastejo od 25 do 35 m visoko, njihova uporabna dolžina pa je 15 do 25 m.

Lastnosti jesena (Fraxinus ssp.):
Gostota absolutno suhega lesa 410 – 650 – 829 kg/m3
Tangencialno krčenje 8,0 – 8,4 %
Radialno krčenje 4,6 – 5,0 %
Povprečna trdota po Brinellu 37 – 41 N/mm2
Dimenzijska stabilnost dobra
Atest drstnosti da

Jesenovino uvrščamo med svetle lesove saj je njegova barva belkasta oz. rumenkasta. Običajno se beljava in jedrovina barvno ne ločita, priložnostno pa je prisoten temnejši diskoloriran les. Tako obarvan les, podoben lesu oljke, imenujemo olivni jesen in je v lesarskih krogih posebej cenjen. Tekstura lesa je groba, v radialni ravnini progasta, v tangencialni pa plamenasta. Lastnosti jesenovine so dokaj variabilne in v veliki meri odvisne od rastišča. Les je trd, trden in žilav, krči se zmerno in ima dobro stabilnost. Je zelo dekorativen, elastičen in ima dobre dinamične trdnostne lastnosti (boljše lastnosti ima le še ameriški hickory). Les jesena, rastočega na strmih, skalnatih pobočjih ima krajša vlakna in je bolj krhek, les dreves z vlažnih, dobrih rastišč pa je dolgovlaknat in izredno elastičen.Trdnost primerkov z diskoloriranim lesom in brez njega se ne razlikuje. Je le malo odporen proti atmosferilijam in dokaj neodporen proti biološkim škodljivcem, posebno na prostem. Svež les ima značilen aromatičen sladkast vonj. Posek in razžagovanje s skorjo priporočajo pred poletjem. Zaželjeni so odkloni od premega poteka aksialnih elementov saj dajo lesu dekorativen izgled. Iz posebno dekorativnih primerkov izdelujejo rezan furnir, sicer luščenega. Obdelava s stroji in ročnimi orodji je dokaj dobra. Gostejši les se težko obdeluje. Tehnično sušenje poteka dobro, vendar počasi ter brez posebnih napak. Površinska obdelava je dobra, luženje pa težavno. Pomembno je omeniti svetlo barvo jesenovine, ki praviloma ni obstojna in zaradi fotodegradacije porumeni. Velike razlike v gostoti in barvi vplivajo na rabo in prodajo jesenovine.

Jesenov les večinoma uporabljajo v splošnem mizarstvu, za srednje obremenjene, zlasti notranje konstrukcije, pode, parkete, tudi za stružene in rezbarske izdelke, pohištvo, luščen in rezan furnir, v ladjedelništvu, v strojegradnji za orodja (ročaji ipd.) in zlasti kvalitetna športna orodja. Lesna vrsta je zelo primerna za termično obdelavo.

Termično modificiran jesen (Termo jesen) se uporablja na prostem za terase, stenske obloge in ograje, kjer izkoriščamo nizko težo termično obdelane jesenovine.

Literatura navaja izboljšanje nekaterih lastnosti jesena s termično obdelavo (izpostavitev lesa visoki temperaturi (180 – 220 °C), ustrezni relativni vlažnosti in tlaku. S postopkom dosežemo večjo odpornost na zunanje atmosferske vplive in lesne škodljivce, povečanje dimenzijske stabilnosti in podaljšanje trajnosti lesa. Tangencialni in radialni skrčki se zmanjšajo tudi do 50 %. S tem pa se približamo dobrim lastnostim, katere imajo nekateri tropski lesovi. Kljub termični obdelavi se ne moremo v celoti izogniti čelnim mikro razpokam. Po termični obdelavi postane les temno rjav po celotnem preseku (izenačevanje barve), površina pa kasneje lepe srebrne barve. Priporoča se redno oljenje za zaščito proti vplivom vode in ekstremnim atmosferskim vplivom (mraz, vročina). Stroka podpira postopek termične obdelave lesa, saj se tako tretirani jesenovini poveča raba, hkrati pa ni zaslediti negativnih učinkov na okolje.

Vzdrževanje in čiščenje: glej rubriko Vzdrževanje in čiščenje.

Les ima certifikat FSC (Forest Stewardship Council).